Smo para nad vrelim kotlom ali trdovratno izročilo,
ki preživi viharje in obrate poglavarskih likov? Smo
črta v partituri, tožba kamna? Malo vemo. V daljavi
ognji se prižigajo v očeh vrstnikov. Malo vemo. Še tega

ne, da imena so nam postavili na črno listo. Veter veje čez
svet in čez konice minaretov. Sinica prav tako kot včeraj
cvrkuta nad strešniki. Potovanje lune je še vedno isto.
In mi? Verjeli smo fascinaciji lepote in obetov, da je

geslo pevcev, ki se kličejo iz hriba v hrib, v bistvu naša
skupna last. A to bila je fraza. Ker metafore boleče zažarijo
nad mestom, ki noče ulic izprazniti mojstrom zla v čast. Kot

torzo stvarstva smo dočakali spev poraza. Ki vzamemo ga nase.
Saj se nam etika soli in kruha je zdela čist, vsakdanji ritual.
Trudni smo kot gost pepel, ki rahlo sneži skoz vse letne čase.